Pozno ponoči se s prijateljem Žigo vračava s ligaške pikado tekme v sosednji Italiji, kjer zadnjo sezono igrava za klub iz obmejnega mesta.

Glasba prijetno tiho prihaja iz zvočnikov, midva pa klepetava o napeti tekmi, ki smo jo za las dobili in se tako zavihteli na vrh ligaške lestvice. Hitrost vožnje po avtocesti je bila krepko pod najvišjo dovoljeno, k sreči, ko s kotičkom očesa opazim, kako nekje priteče z leve strani. Stopim na stopalko za zavoro, obrnem volan v levo, v želji, da se izognem trčenju, pa vse skupaj premalo. Sliši se tresk, avto rahlo poskoči, ker je nekaj prišlo pod kolesa. Na naslednjem izvozu zapeljem z avtoceste in ustavim na avtobusnem postajališču. K sreči nič kaj hudo polomljenega in nekaj dlak in krvi na odbijaču vozila. Pokličem policijo, ti pa javijo pregledniku avtocest.

Po nekaj minutah pripelje velik rumen kombi. Povem kaj in kje se je zgodilo. Možakar se odpelje, čez čas je že nazaj. Povem, da sem povozil lisico in to kar veliki primerek. Ko čakamo na prihod policije, kramljamo z možakarjem. Pove, da je zadnje čase kar dosti naleta živali, predvsem lisic in šakalov. Lovci se ne smejo odpraviti na lov na njih, ker so zaščitena živalska vrsta. Tako je lov na šakale in lisice dovoljen samo določen čas v letu. Klub temu, da šakali delajo kar veliko škodo po okoliških kmetijah, je lov prepovedan.

Tukaj lovska zveza in država ne najdeta skupnega jezika. Pa tudi varovalno ograjo uničujejo, ko jo spodkopavajo, zato je tudi toliko divjadi na cestah. Je pa razumljivo, da mora biti lov na divjad kontroliran in omejen, saj bi verjetno kaj hitro pokončali vso divjad. Nekatere vrste so že itak na robu izumrtja. Policija je prišla, izmenjamo zapisnike o prometni nesreči in odidemo vsak svojo pot.

Škoda lisice, res je bila lepa in velika, no bil je lisjak.