Kako sem vedno čakal na počitnice, ker sem šel k dedku in bil tam skoraj vse počitnice. Moji starši so bili srečni, ker sem se tako dobro počutil pri njem, najbolj pa sem se veselil naglavne svetilke in najinih pohodov zvečer, ko sva prihajala domov. 

Moja mama je bila bolj stroga, vedno se je kregala, kod hodiva in da bi morala biti doma pred temo. Moj dedek pa se ni veliko obremenjeval, ker je vedel, da imava naglavne svetilke in pot po kateri sva hodila, nama je obema bila znana. 

Moje počitnice so potekale tako, da sem dolgo spal, potem mi je babica naredila zajtrk in že sem iskal dedka okoli hiše, da bi se mu pridružil. On je vedno delal kaj zanimivega. Po kosilu sem vedel, da moram dati mir, ker je dedek malo počil. Tako sem se takrat igral sam in čakal, da se prebudi, kajti potem sva skupaj pripravila nahrbtnike in šla na sprehod. Najini pohodi so vedno bili zanimivi, glavno je bilo to, da sva imela v nahrbtnikih malico, pijačo in naglavne svetilke, ker sva vedela, da naju lahko prehiti tema. 

Mojemu dedku se ni nikoli mudilo, ko je bil v hribih, si je vedno vzel čas, bil je res dober človek, še kako ga danes pogrešam in kako zelo bi si želel, da mi moji otroci imeli takšnega dedka. 

Ko sem se en dan spomnil nanj in na najine pohode in naglavne svetilke, sem se odločil, da tudi jaz pokažem svojim otrokom, kako lepo je hoditi po temi. 

Tako sem jima povedal, da gremo v hribe, nisem pa jim povedal, da se bomo vračali v temi. Kako je to bilo zanimivo, ko se je bližala tema in so me otroci začeli priganjati, da moramo iti, jaz pa sem še vedno sedel pri koči, ker sem vedel, da bom iz nahrbtnika vzel naglavne svetilke in tako presenetil otroke z večernim pohodom v dolino.